Izhodišče problemske razstave z naslovom Strel v koleno je opažanje kustosinj, da v slovenski vizualni umetnosti, še posebej v delih mlajših umetnikov in umetnic, slovenščino vse bolj nadomešča angleščina. Ne samo, da so naslovi del in razstav angleški, tudi napisi, ki se pojavijo v delih, so v angleščini. Pri tem – in to je še posebej zanimivo – ne gre za prevode, ampak izraze, ki so v izvoru integralni del njihovih umetniških del, kar pomeni, da mladi umetniki in umetnice pravzaprav razmišljajo v angleščini. Najverjetneje je eden glavnih razlogov za to, da je dandanes umetnostno delovanje skoraj v celoti dokumentirano na svetovnem spletu (fotografije del, fotografije razstav, fotografije procesa nastajanja dela ali razstave, spremna besedila, kritike, promocija itd.), kjer je »uradni jezik« angleščina. In splet je prostor, ki ga umetniki in umetnice razumejo kot platformo za (samo)promocijo in prodor na svetovni trg.

Boj za suvereno rabo slovenskega jezika, najprej za priznanje, nato za plemenitenje in nenazadnje za ustoličenje, traja stoletja. Prav dejstvo, da traja še vedno, je spričo priseganja na pravice t. i. majhnih jezikov (kar slovenščina pač je) in teženj po konstruktivnemu premagovanju talilnih pojavov sodobnih družb precej neverjetno. Vendar pa kustosinji projekta v tem okviru nista zaskrbljeni za slovenski narod, nacijo, rod, domovino, deželo, državo in kar je še podobnih pojmov/entitet, ampak predvsem za misel. »Jezik je hiša biti,« je zapisal filozof Martin Heidegger. Skozi jezik mislimo, razvijamo razumevanje sveta, oblikujemo medsebojne odnose in vzpostavljamo družbena razmerja, skratka konstituiramo sami sebe in svet okrog nas – na svoj specifičen način, ki se razlikuje od drugih. Zato se zdi prostovoljna miselna avto-kolonizacija z angleščino, še posebej v umetnosti, ki je po definiciji prostor svobode, kot strel v koleno.

Z razstavo želita kustosinji opozoriti na to problematiko in jo osvetliti z različnih zornih kotov, obenem pa tudi povezati in predstaviti tiste umetnike, umetnice, ki slovenski jezik angažirano vključujejo v svoje delo. S tem namenom sta se razgledali po aktualni slovenski umetnostni produkciji in le stežka (kar je že samo po sebi simptomatično) našli primere, kjer umetniki, umetnice tako vizualno kot vsebinsko uporabljajo slovenske besede, izraze, frazeme, izreke, jih raziskujejo, postavljajo v različne kontekste, se z njimi poigravajo ... in tako prispevajo k razvoju, bogatenju in nenazadnje promociji tako vizualne umetnosti kot slovenskega jezika. Dela, ki jih izpostavlja razstava, poleg vrednosti slovenščine prikazujejo tudi avtorsko specifične in prodorne vizualne »govorice«, v katerih odzvanjajo problemi, sicer evidentirani za pisni in govorni jezik, temelječ na črkah in besedah, tudi v polju likovnega ustvarjanja, kjer se kot »jeziki« mrežijo različni formati umetniških strategij in taktik.

---

Društvo za domače raziskave (DDR) s sedežem v Ljubljani so leta 2004 ustanovili Damijan Kracina (1970), Alenka Pirman (1964) in Jani Pirnat (1974). Društvo beleži, zbira, raziskuje in predstavlja domače (v pretežni meri »slovenske«) pojave na kulturnem, umetniškem, raziskovalnem in izobraževalnem področju. Med njihovimi razstavnimi in spletnimi projekti so Razvezani jezik (2004– ), Kabinet (2005–10), Indija.si (2007– ). Za ustanovitelje DDR so značilni povezovanje še v druge formalne in neformalne skupine ter mnogovrstne kuratorske prakse.
ddr.si

Aleksandra Saška Gruden (1970) je akademska kiparka in večmedijska umetnica. S svojim interdisciplinarnim pristopom se je uveljavila v slovenskem in v mednarodnem uemtnostnem prostoru. Ukvarja se z različnimi oblikami umetniškega izražanja, vključno s kiparstvom, instalacijo, performansom in digitalnimi mediji. Pogosto raziskuje teme identitete, zgodovinskega spomina in družbenih razmerij, pri čemer uporablja različne pristope in tehnologije za ustvarjanje poglobljenih izkušenj, ki spodbujajo razmišljanje. Živi in dela v Mariboru.
aleksandrasaskagruden.blogspot.com

Dejan Koban (1979) prihaja z Jesenic in živi v Ljubljani. Napisal je več kot 20 knjig poezije, njegov pesniški izraz pa je tesno prepleten s performativnim, glasbenim in vizualnim – v slednjih širi polje pisane in govorjene slovenske besede. Pri tem praviloma ustvarja interdisciplinarne mreže in/ali (ne)institucionalne priložnosti za hkratne predstavitve stanovskih kolegov ter se zavzema za deljeno avtorstvo. Med drugim je povezan v glasbeni kolektiv nevemnevem, umetniško zadrugo Ignor, slam pokal Mi smo tu. Ustvarja tudi z radikalnejšimi pristopi, kot je tetoviranje telesa s citati iz poezije (več let potekajoči performans pre_več) in tiskanje z lastno krvjo (performans Polivinil). Umetnost in bivanje sta zanj nerazdružljiva.
fb.com/dejan.koban

Lela B. Njatin (1963), živi v Ljubljani, atelje pa vzdržuje v Kočevju. Ustvarja v toku umetnostnih avantgard. Del njenega dosedanjega vizualnega opusa temelji na slovenski besedi, ki je tako integrirana v konceptualne zasnove in vizualne izvedbe, da so njena dela prenosljiva v druga kulturna okolja izključno z dodanim prevodom oz. razlago, ki premošča kulturne razlike. Vendarle v središču njenega razmišljanja ni slovenska beseda, pač pa skupnostno integrativna moč umetnosti. Leta 2016 je prejela priznanje Občine Kočevje deklica s piščalko, leta 2025 pa priznanje DLUL Ivana Kobilca za aktualno produkcijo.
lelabnjatin.si

Arjan Pregl (1973) je magistriral in slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Del podiplomskega študija je opravil na IUP Indiana University of Pennsylvania (ZDA). Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo, pisanjem in pedagoškim delom (ALUO Ljubljana, PEF Maribor in AU Nova Gorica). V svojem delu se odziva na vsakodnevna socialno-politična dogajanja doma in po svetu, pogosto na humoren in ironičen način. Med nagradami, ki jih je prejel, je priznanje Hinka Smrekarja (2014). Živi in dela v Ljubljani.
instagr.am/arjanpregl

Leon Zuodar (1977) je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2005 je skupaj z Miho Pernetom ustanovil slikarski tandem Beli sladoled in istoimensko zinovsko založbo, ki se navdušuje nad drugačno, marginalno in eksperimentalno risbo. Za svoje delo sta leta 2011 prejela nagrado skupine OHO. Samostojno se Zuodar ukvarja s sliko, risbo, grafiko in umetniškimi publikacijami. Živi in dela v Postojni.
leonzuodar.com