Slikar Staš Kleindienst skuša skozi svojo umetniško prakso, kot pravi sam, razumeti svet na neverbalen način, z upodabljanjem neubesedljivega, ki se poraja nekje vmes med mislijo in občutkom. Pri tem se formalno naslanja na izbrana poglavja iz celotne umetnostno-zgodovinske tradicije slikarstva, od renesanse (predvsem severnih dežel) dalje, v katero vpisuje današnje ideološke, ekonomske in politične koordinate, in na ta način izrisuje podobe družbenega imaginarija sodobnega sveta.

Umetnik k ustvarjanju vselej pristopa pripovedno, s širokim pogledom vsevednega pripovedovalca, ki se razpira v naravno ali redkeje mestno krajino, kjer opazuje drobne človeške figure pri njihovih vsakdanjih opravilih. Spričo širine pogleda, ki sega prek dometa posameznega človeškega življenja in njegovih družbenih ali materialnih tvorb, se na prvi pogled njegove slike zdijo idilične prispodobe nespremenljivosti in trdnosti (naravnega) reda, a bolj ko se gledalec posveča podrobnostim, bolj se v njem naseljuje negotovost in nelagodje. Ne le zato, ker drobne človeške figure sredi prostrane krajine delujejo osamljeno in izgubljeno, pač pa tudi njihovega početja ne more povsem razumeti, saj ostaja nedorečeno, napol zakrito z rastlinjem ali sencami, čudaško (nekje se figure denimo oblačijo v obleke rimljanskih vojščakov, drugje gole okopavajo njive) in skrivnostno. Podobno velja tudi za človeške tvorbe in njihove pritikline; stavbe ali konstrukcije so pogosto vmeščene v nenavadne kraje, zdijo se nedokončane ali zapuščene, obdane z ograjami, ki se nenadoma zaključijo, vozili, ki so parkirana sredi ničesar ... skratka, vse znake človeške dejavnosti preveva nekakšna nedorečnost in nesmiselnost, tujost, ki spodbudi gledalčevo domišljijo, da začne ugibati, kaj se na sliki pravzaprav dogaja, in ko te indice poveže s svojo vsakdanjo izkušnjo, mu postane jasno, da najbrž nič dobrega. Ta občutek še dodatno poudarja atmosfera, ki dogajanje postavlja v okrilje noči ali sredi žareče svetlobe, v čas nevsakdanjih naravnih pojavov, kot je npr. lunin mrk, in na ozadje neke neopredeljene, oddaljene katastrofe, ki jo nakazuje zgolj nenavadna barva neba ali svetloba.

Slike, ki se od daleč zdijo kot podobe miru in harmonije, se skozi pogled od blizu izkažejo za sugestiven prikaz človeške hudobije, zablod in problemov. V njih se umetnik dotika številnih družbenih in kulturnih vprašanj, ki ga zanimajo: človekov odnos do narave, upravljanje javnega prostora, razmerja družbene moči, kultura nadzora, moč ideologije, rituali, običaji in navade, konstituiranje identitete, skratka, vse, kar sestavlja povprečen dan oziroma, bolj natančno, noč na Zemlji.

Vendar pa slike kljub pretanjeni kritiki družbene realnosti, medčloveških odnosov in odnosa človeka do sveta, niso same po sebi črnoglede. Ko se gledalec odmakne od njih in nanje spet pogleda od daleč, se človeški problemi, o katerih je razmišljal še trenutek poprej, zazdijo majhni, nepomembni, predvsem pa – minljivi. Ponovno se vzpostavi porušeno ravnovesje, kjer njegova domišljija lahko postane orodje drugačnega mišljenja in možnih sprememb. Zato si je ob teh slikah mogoče zamišljati tudi nek drug svet, boljši od današnjega, v luči katerega se bodo sedanji pasji časi zdeli – pasja figa.

---

Staš Kleindienst (1979) je leta 2007 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je dve leti kasneje tudi magistriral. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade (2007), nagrade skupine OHO (2014) in Jakopičeve nagrade (2023). Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Poleg samostojnih predstavitev redno razstavlja tudi na pomembnejših preglednih razstavah, kot so Krize in novi začetki. Umetnost v Sloveniji 2005–2015 (+MSUM, Ljubljana, 2015), Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji (Moderna galerija, Ljubljana, 2019) in Figuralika. Izbrani primeri iz slovenske umetnosti (Cukrarna, Ljubljana, 2023). Njegova dela so v več pomembnih javnih zbirkah. Živi in dela v Vipavi.
staskle.com