Slikarka Ajda Kadunc v svoji umetniški praksi postavlja pod vprašaj antropocentrizem, ki je življenje na planetu pripeljal na rob prepada. V nasprotju z njim v svojih delih osvetljuje vsakodnevne situacije kot prostore tihega odpora, alternativnih načinov zaznavanja in razumevanja sveta ter fluidnih pogajanj o sobivanju med človeškimi in ne-človeškimi življenjskimi oblikami. Pri tem se opira na nove teoretske opredelitve narave, življenjskih procesov, medvrstnih odnosov, dinamike med ukročenim in divjim, pa tudi na vsakdanjo izkušnjo življenjskega prostora in prakse, kot so terensko raziskovanje, zbiranje materialov ali preprosto sprehajanje in opazovanje narave.

Pri gradnji svojih del navadno izhaja iz risb in slik, narejenih v prepoznavnem slogu, ki ga zaznamuje dovršena subtilnost, mehkoba in zabrisanost kontur, barvna lestvica iz narave (peščeni, zemeljski in zeleni toni) ter motivi, ki spominjajo na nedoločne organske oblike in pogosto zbujajo občutek gibanja, fluidnosti, lebdenja. V galerijskem prostoru slike nadgrajuje z instalacijami, pri katerih uporablja različne medije (video, zvok, objekti) in materiale, ki jih najde v svojem vsakdanjem okolju, arhivih in naravi (čebelji vosek, les, mah, zemlja, micelij). Materiale vselej razume kot usedline zgodovine določenega kraja in posledično kot nosilce pomenov, znanj in vrednosti. Skozi razporejanje in povezovanje materialov v novo celoto omogoči razpiranje zgodovinskih plasti, s tem pa tudi osvobajanje skritih pomenov, ki s pomočjo fantazije, simbolike in asociacij vodijo v drugačno razumevanje resničnosti.

Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova dela, v katerih se ukvarja z drobnimi, skoraj neopaznimi premiki, ki postopoma prinesejo spremembo v okolje. Ne zanima je velik, odkrit upor, temveč vztrajnost majhnih prestopov, ki jih ni mogoče opaziti na prvi pogled, pač pa šele sčasoma, ko nekaj ni več tam, kjer naj bi bilo in takšno, kot bi moralo biti. Izhodišče za nastanek del je arhiv dokumentiranih trenutkov upora, ki jih je umetnica preoblikovala v podobe entitet, tj. teles, organizmov, materialov, opravil in posegov, ki izvzete iz konteksta, povečane in fragmentarno predstavljene postanejo sledovi nečesa, kar se je zgodilo ali se še dogaja. Razstava kot celota torej ne predstavlja neke zaključene zgodbe, ampak zamrznjene trenutke v procesu njenega nastajanja – spominja nas na preprosto načelo, ki vodi vse procese v naravi, ljudje pa smo nanj že zdavnaj pozabili, namreč, da je bolj kot cilj pomembna sama pot.

---

Ajda Kadunc (1995) je leta 2024 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je obiskovala Taideyliopiston Kuvataideakatemia v Helsinkih. Svoja dela je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugimi v okviru ciklusa Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu (Ljubljana, 2025), v projektnem prostoru 2^32 (Ljubljana, 2024, 2025), v galeriji Tkalka (Maribor, 2024) in v sodelovanju z Aleksandro Saško Gruden v galeriji Alkatraz (Ljubljana, 2023). Sodelovala je tudi na številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Je prejemnica nagrade OHO 2026. Živi in dela v Šentvidu pri Stični.
majababickosir.com