Boris Beja v slovenskem umetnostnem prostoru kot umetnik nastopa že deset let. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z (aktualnimi) družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko ‘ubesedenje’ teh odnosov.

Izhodišče tokratne razstave v Hiši kulture je grafika Franca Miheliča (1907–1998), ki se nahaja v stanovanju, kjer umetnik biva in ustvarja. Interier stanovanja se ni spremenil že 50 let, del opreme pa so tudi tri Miheličeve grafike v tehniki linoreza: Spomin na očeta (1954), Vojska v snegu (1950–60) in Mrtvi kurent (1953). Slednja je izhodišče razstave v Hiši kulture.

Umetnik pri snovanju del, ki jih predstavlja na razstavi, izhaja iz figur na grafiki. Pri tem se poigrava s pretvarjanjem dvodimenzionalne podobe v objekt (in nazaj) in na ta način sprevrača tradicionalno pojmovanje kurenta kot lika, ki preganja zimo in prebuja pomlad, kot tak pa simbolizira plodnost in s tem tudi življenje. Po navdihu figur z grafike ustvari več kipov, ki jih postavi na gracilna, dematerializirana stojala in razporedi po galerijskem prostoru. Tisti, ki stoji sam zase, je dokaj realistična podoba lika, ki ga na grafiki vidimo od zadaj. Trije, ki stojijo v skupini, pa so fantastične izpeljanke iz vseh ostalih figur. Pri tem ni naključje, da so izpeljanke ravno tri, saj je to najpomembnejše število v slovenskem izročilu. V osnovi predstavlja popolnost in celovitost, ki se nanaša na različne kontekste: preteklost, sedanjost, prihodnost kot trojstvo časa, podzemna, zemeljska in nebesna sfera kot trojstvo prostora, koncept tročana, trije sinovi, tri rojenice, tri preizkušnje, Triglav … če omenimo nekaj najbolj znanih referenc. V tem kontekstu kipi pridobijo pomen nekakšnih skorajda totemskih figur, ki ne odganjajo zime, pač pa vse nadloge oziroma zlo nasploh. Figure spremljajo grafike na tekstilu, obešene v galerijski prostor kot zavese, na katerih se podoba ene od njih ponovi v sto variantah. S tem se umetnik nanaša na znan slovenski pregovor 'ko ima hudič mlade, jih ima sto’, ki na slikovit način izraža vsakdanjo izkušnjo, da nesreča nikoli ne pride sama. V tem kontekstu podobe na zavesah predstavljajo antipod trem totemskim figuram, se pravi pomnoženo zlo, proti kateremu se figure borijo, a ker v bistvu izhajajo iz ene od njih, se z njeno multiplikacijo, lahko bi rekli tudi razplodom, hkrati poveča tudi njihova moč premagovanja zla.

Razstava kot celota povezuje in prepleta različne elemente slovenskega izročila – lik kurenta, simboliko števila 3, pregovor kot ubesedeno vsakdanjo izkušnjo – v novo celoto, kjer umetnik s pomočjo različnih obratov in izpeljav ustvarja nove načine razumevanja izročila in možnosti njegove uporabe v današnjem času. S tem pa skuša pravzaprav, podobno kot France Mihelič, ki je izročilo uporabljal za svoj notranji izraz, premisliti tudi lastno življenjsko izkušnjo.

---

Boris Beja (1986) je najprej diplomiral na Naravoslovnotehnični fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika, in nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. Svoje delo je samostojno predstavil v vseh pomembnejših galerijah v Sloveniji in sodeloval na številnih skupinskih razstavah, kot so med drugim 8. trienale sodobne umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana (2016), Pogledi na slovensko kiparstvo 1975–2015, Mestna galerija, Piran (2016), Raztezanje kiparskih struktur, Mestna galerija, Ljubljana (2014). Za svoje delo je prejel več nominacij in nagrad. Živi in dela v Ljubljani.