Razstava Izkopane monade vključuje site-specific instalacije treh mladih umetnikov, ki znotraj ljubljanske akademije izhajajo iz različnih medijskih smeri: slikarstva, videa, fotografije in grafičnega oblikovanja. Kljub temu v svoji praksi združujejo najrazličnejše elemente ustvarjanja, ki so v duhu prilagajanja, nenehnega spreminjanja in razvijajočih se konceptualnih povezav vedno vezani na identiteto razstavnega prostora. Posamezni umetniški projekti so na podlagi danega tlorisa krožno zasnovani in delujejo po principu paviljonskih prekatov. Ti obiskovalcu omogočajo ekstatično prehajanje med sublimnimi prostori, katere zaznamuje stopnjevano avdio-senzorično izkustvo najrazličnejših materialov, svetlobnih učinkov, pritajenih vonjav, kinetičnih presenečenj, pa tudi čustvenih izpovedi, družbenih prevpraševanj in ponotranjene kritike. Umetniki svojo razdelano avtorsko poetiko in vsebino, ki pritiče anksioznosti, konceptom spominjanja in šopkom osebnih travm, združujejo z racionalnimi odzivi na splošne pogoje lokalnega ustvarjanja, delom z zahtevnim materialom in pragmatičnim razmislekom o samo-pozicioniranju znotraj razstave.

Prostorska instalacija Sonce Tima Topića nastopa kot abstrahirana predzgodba umetnikove serije Stena, ki jo je v zadnjem letu razvijal in predstavljal na različnih ljubljanskih razstaviščih. Dvodelna postavitev odslikava umetnikov brezčasni spomin; tak ki hkrati zgolj obstaja, je ambientalen, neobremenjen, pa vendar specifičen, zapomnljiv in merodajen. Nanaša se na vroče poletje; brezciljno premetavanje po postelji, kjer je vročina neznosna, atemporalno brezdelje pa prežemajo vonjave po znoju in postanih cigaretah. V zatemnjeni spalnici utrujeno in pregreto oko zaznava zgolj svetlobni izris roletnih luknjic. Vsebina in struktura spomina sta inherentno prepletena, ujeta v dinamični časovni zanki vzpostavljata ambivalentno amalgacijo nasprotij; lagodje-nelagodje, zdaj-vekomaj.

Sredinska prehodna soba napoveduje ambient, inspiriran z ekstremnimi ekosistemi, katere definirata praznina in neugodni pogoji za življenje. Z mislijo na puščavo kot prostorom niča in lastne omejitve, Maša Knapič ustvarja razgiban poligon in naslavlja prostor, primeren za nekonvencionalne rešitve, kreativne prilagoditve in revitalizacijo. Izhaja iz želje po ustvarjanju primarnega občutka, ki se prikazuje kot vizualni šum, kaotičen trenutek, poln mimobežnih informacij. Vzpostavljen sistem obstaja samozadosten, ostaja izoliran in funkcionira kot sprehajališče mimo. Delo z naslovom Črtica: pepeljara - akumulator - derivat je v sosledju umetničine umetniške prakse, ki naslavlja modularnost in konstantno spremenljivost umetniških objektov.

Ogled zaključi film Hannah Koselj Marušič, ki tematizira družbeno objektivizacijo ženskega telesa, seksualizacijo mladih deklet in vpliv nasičenosti podob na že tako fragilno in razkrajajočo se samopodobo. Intimna, prvoosebna izpoved vključuje fotografije, video posnetke in poezijo, ki vzpostavljajo napetost med iskrenim notranjim doživljanjem umetnice ter vsiljenimi podobami komercialne in neprizanesljive družbe, obsedene z konvencionalno lepoto, seksom in rigidno identiteto spola.

---

Maša Knapič (1996) je vizualna umetnica, ki deluje na področju instalativne umetnosti in slikarstva. Leta 2024 je magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje odnose med podobo, prostorom in gledalcem ter odpira vprašanja o avtorstvu in percepciji umetniškega dela. Je članica kuratorskega kolektiva 2orde, ki ga vodi s Carmen Santesmases, in soustanoviteljica nomadskega razstavnega prostora Das Garage, ki ga upravlja z Nežo Perovšek. Sodelovala je na več razstavah, med drugim se je samostojno predstavila na TARDIS (Portal 2-7-7-7-8), Sharpening…please steady your device (DobraVaga, Ljubljana) in Failed plans for world domination and other predictable events (Galerija Gallery, Ljubljana), skupaj z Nežo Perovšek in Anastazijo Pirnat. Skupinsko je med drugim razstavljala v okviru projekta Plaza Protocol (Mala galerija BS, Ljubljana in Galerija Knifer, Osijek).

Hannah Koselj Marušič (1996) je interdisciplinarna umetnica, pesnica in filmska ustvarjalka. Raziskuje transformacijo težkih življenjskih izkušenj v univerzalne zgodbe o moči, rasti in ranljivosti. Diplomirala je na Akademiji za vizualne umetnosti – AVA v Ljubljani, trenutno pa je študentka magistrskega študija videa, animacije in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Predstavila se je med drugim v galerijah DobraVaga, ZDSLU, Cirkulacija 2, na festivalu Rdeče zore in v projektnem prostoru fundacije ULAY v Ljubljani. Je avtorica nagrajenih kratkih filmov, njena pesniška zbirka VSE JE ENO VSE JE VSEENO (2024) pa je bila nominirana za najboljši literarni prvenec 40. slovenskega knjižnega sejma. 

Tim Topić (2002) deluje na področjih fotografije, grafike, prostorske instalacije, zvoka in grafičnega oblikovanja. Zanima ga spomin, njegova koncepcija, kontekstualizacija in dekonstrukcija, ter povezane prostorske zaznave – konstitucija prostora in prostorske pozicije. Svoje delo je predstavil na samostojnih razstavah Sekante (DobraVaga, Ljubljana), Vršenja (Mestna hiša Ljubljana), Algoritmija (CUK Kino Šiška, Ljubljana), O steni (Mala galerija Banke Slovenija, Ljubljana) ter na več skupinskih predstavitvah. Je aktivni član uemtniške skupine Kolektiv Arhiv, ki je leta 2024 izdal umetniško publikacijo Sterilni študent.