Marko Šajn deluje na področju slikarstva, grafike, risbe in umetniških publikacij. Osrednji motiv v njegovih delih je človeška figura, ki je skrajno stilizirana, celo tipizirana, saj se vselej pojavlja brez obraznih potez, z enako pričesko in v enakih oblačilih. Figura je postavljena v nedefiniran prostor, ekvivalenten platnu, kjer zavzema različne položaje, iz katerih razbiramo njena čustva in razpoloženja, izražena zgolj z držo telesa, s kretnjami ali gibi. Ko se ji pridruži še ena ali več figur, skupaj vzpostavijo različne kompozicije, v katerih se skozi vizualno govorico teles odražajo njihova medsebojna razmerja, (skupne) težnje in delovanja. V teh kompozicijah umetnik ohranja koreografijo gibov dovolj nedorečeno, da pušča interpretacijo odnosov odprto – ni namreč vselej jasno, ali so figure med seboj prijateljske ali sovražne, ali se igrajo ali ruvajo, rokujejo ali merijo moči, objemajo ali dušijo... Spričo te dvoumnosti se zdi, da je umetnik skuša prikazati predvsem šum v komunikaciji med upodobljenimi figurami, kot se to pogosto dogaja tudi v našem vsakdanu.

Ta proces se v najnovejših delih, predstavljenih na tokratni razstavi, še stopnjuje. Na teh slikah so figure tako tesno povezane in prepletene med seboj, da tvorijo nekakšno gmoto, iz katere ni več mogoče razbrati logičnega poteka posameznih teles. S tem namesto posameznika in njegovih odnosov z drugimi stopi v ospredje kolektiv, človeška gmota, v kateri posameznik izgubi obliko.

Ni naključje, da je umetnika do teh upodobitev pripeljal ovinek preko spleta. Razstavljena dela so namreč nastala kot plod njegovega »sodelovanja« z umetno inteligenco, natančneje, s spletno platformo gencraft.com. Platforma je na podlagi vnesenih navodil (npr. »3 človeške figure, ki se tolažijo«) in vzorov, ki jih je našla na spletu, pripravila podobo, ki jo je umetnik nato uporabil kot osnovo za svojo sliko. Pri tem je zanimivo, da podobe, ki jih je izdelala umetna inteligenca, na prvi pogled res prikazujejo, kar ji je bilo naročeno (npr. skupino človeških figur v objemu), vendar podrobno opazovanje razkrije številne nepravilnosti in napake, denimo, ude, ki se podvajajo, preveč prstov na rokah, čudaška stopala ipd. Umetnik je na svojih slikah telesne nepravilnosti sicer popravil, obdržal pa je kompozicijske – še vedno se pojavi kak ud tam, kjer ga ne bi smelo biti, ali tako, da je to fizično nemogoče. To pa pomeni, da komunikacijski šum ni omejen zgolj na območje medčloveških odnosov, pač pa je neločljivi del vsakršne komunikacije, tudi tiste, ki vključuje umetno inteligenco.

---

Marko Šajn (1990) je leta 2011 vpisal študij slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Hiši kulture v Pivki (2019), Galeriji DobraVaga (2019) in MGLC v Ljubljani (2023), in skupinskih predstavitvah, od katerih je najpomembnejša Odtisi in vtisi 2, MGLC, Ljubljana (2022). Deluje v Hiši kulture v Pivki ter v okviru risografskega kolektiva Riso Paradiso v Ljubljani. Živi in ustvarja na podeželju v okolici Pivke.
markosajn.com