Nika Rupnik je vizualna umetnica mlajše generacije, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe in instalacije. V svojem delu raziskuje sodobno življenje, ki ga zaznamuje nasičenost z (vizualnimi) informacijami, hiter tempo, spremenljivost in začasnost, kar v človekovi notranjosti ustvarja občutja preobremenjenosti, odtujenosti, krhkosti in minljivosti. V skladu s tem se v njenih delih pogosto pojavljajo podobe abstrahiranih struktur, kjer se elementi urbane krajine (zgradbe, arhitekturni detajli, kamniti zidovi, tlakovci) prepletajo s fragmenti organskega (zaplate trave, grmovje, deli rastlin ali živali), tako da je težko reči, ali svetovi, ki jih predstavljajo, razpadajo ali se ravnokar rojevajo.

To mejno situacijo umetnica ponazarja tudi formalno, saj v svojih delih pogosto kombinira klasične slikarske oziroma grafične tehnike s sodobnimi pristopi in materiali, denimo tako, da v sliko vključi fotografijo ali fotokopijo, v grafiki pa suho iglo uporabi na pleksi steklu ali plastični foliji. Pri vseh teh postopkih ima ključno vlogo svetloba, ki jo umetnica pojmuje kot soustvarjalko svojih del, saj v njih ne nastopa le posredno, kot takšen ali drugačen svetlobni zapis, ampak tudi neposredno, kot ustvarjalka senčne risbe, ki se poraja s presevanjem skozi prosojni nosilec, včasih še dodatno poudarjene z uporabo umetnih svetil, kot so reflektorji, baterijske svetilke ipd. Dela, ki nastajajo na ta način, ustvarjajo občutek neponovljivega trenutka in vzdušje, prežeto z občutji polzenja, uhajanja in neujemljivosti, s tem pa umetnica ponazarja nestalnost in fluidnost sodobnega življenjskega okolja ter nemoč posameznika, ki živi v njem.

Vse to velja tudi za razstavo z naslovom Kontra plan, v kateri se umetnica poigrava s transformacijo risbe. V prvem prostoru nam ponudi vpogled v svoj risarski opus skozi nekaj izbranih reprezentativnih del. V osrednjem prostoru sledijo barvne risbe na pleksi steklu, ki se pomočjo svetlobe odslikavajo na steni za njimi, v tej igri kontrastov med barvo in sivino, linijo in lisami, risom in projekcijo pa s pomočjo razpoložljivih svetil lahko sodelujemo tudi sami. V zadnjem prostoru umetnica predstavlja enobarvne risbe na pleksi steklu, ki jih obenem obravnava kot grafične matrice, in njihove odtise na papirju. Razstava kot celota nas tako popelje od risbe per definitionem, prek risbe, ki se s pomočjo svetlobe odslika v fluidni podobi na steni, do risbe, ki se odtisne v fiksni grafični podobi na papir.

---

Nika Rupnik (1991) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija je izpopolnjevala svoje znanje na področju grafike na Winchester School of Art v Veliki Britaniji. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim na Feng Šui (Kapsula, Ljubljana, 2017) in Struktura (Layerjeva hiša, Kranj, 2022) in Prostor igre (artKIT, Kibla, Maribor, 2022), ter na številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Deluje tudi kot scenografka, ilustratorka in likovna pedagoginja. Je samozaposlena v kulturi. Živi in dela v Ljubljani.
nikarupnik.com