Simon Kocjančič deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: figuraliko in abstrakcijo, toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem itd. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom.

Na tokratni razstavi z naslovom Prazno kraljestvo predstavlja svoja najnovejša dela velikih formatov, ki jih dopolnjujejo male slike in grafike. Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršnekoli snovi (v nematerialnem pomenu besede). Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen.

Umetnik k tej problematiki pristopa neobremenjeno in s kančkom humorja. Njegova značilna kožnato rožnata barva mutira v škrlatno in običajno vedra modrina bolestno pozeleni. Tudi njegovi prepoznavni, ponavljajoči se motivi, ki navadno nimajo določenega pomena, postanejo sporočilni. Eden od njih – značilna krožno-kvadratna oblika, ki se v umetnikovih delih redno pojavlja od leta 2017 dalje – v teh slikah lahko nastopa kot metafora za željo, ki zida gradove v oblakih, in hkrati kot simbol laskavega, ampak lažnega nebeškega kraljestva. Obenem pa lahko predstavlja tudi ravno nasprotno – prostor, kjer si je od nenasitne želje mogoče odpočiti. Podobno velja tudi za motiv zidu iz opek, ki je od leta 2017 nepogrešljiv v Kocjančičevih slikah, kjer se pojavlja v različnih oblikah – od preproste mrežne risbe, ki se pne čez ozadje slike, prek tridimenzionalne, ampak prosojne stene, do deloma ali povsem zgrajene »žive« hišice s parom žalostnih oči. Motiv lahko v tem kontekstu razumemo kot aluzijo na nesmiselno gradnjo, saj zid iz opek ničesar ne podpira, zakriva ali varuje, ali pa na neko namišljeno oviro, fiksno idejo, ki se je ni mogoče znebiti in blokira vsakršen premik naprej.

Že večkrat je bilo zapisano in tudi tokrat velja, da Simon Kocjančič s svojim zagonetnim vizualnim jezikom noče ugajati in streči našim čutom, kvečjemu nasprotno; večpomenski motivi, nedoločljive oblike in nečiste barve spodbujajo v nas ambivalentna občutja, čustva in misli, s tem pa tudi nelagodje, ki nas spodbudi k razmišljanju.

---

Simon Kocjančič (1979) je diplomiral iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji P74 (2016) in Galeriji Škuc (2022), ter na mnogih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Kot sobodni umetnik živi in dela v Truškah pri Kopru.