Slikarka Suzana Brborović se v svojem delu osredotoča na bivanjsko tematiko, zanima jo predvsem dinamično razmerje med našim organskim obstojem in strukturiranostjo različnih sistemov okrog nas, ki ga raziskuje v preseku med nastajanjem in minevanjem skozi tok časa. Kompleksnosti tematike ustreza zapleten proces ustvarjanja, za katerega je značilno nalaganje in postopno odvzemanje barvnih plasti, uporaba različnih perspektiv in pogledov, prepletanje geometrijskih mrež, struktur in linearne risbe na eni strani ter slikanja s svobodno potezo, toniranjem, senčenjem, na drugi.

Slike, ki nastanejo skozi ta proces, so nasičene z izobiljem vizualnega. V njem imajo osrednje mesto konstrukcije, ki v starejših delih (pred letom 2020) spominjajo na zapletene infrastrukturne objekte, trdno zasidrane v prostoru, v novejših pa se postopoma otresejo materialnosti in kot breztežna abstraktna ogrodja lebdijo v prostranosti dnevnega ali nočnega neba. Konstrukcije so prepredene z barvnimi polji organskih oblik, ki se razkrijejo skozi proces odstranjevanja barvnih plasti, in sproščenimi potezami s čopičem, ki mednje zarišejo igrivo barvno risbo. Na ta način umetnica v slike vnaša organskost in do določene mere tudi naključnost. Ta komponenta se v starejših delih povsem podreja konstrukciji, kot njena senca ali vanjo zaprta snov, ki izbruhne samo priložnostno, v novejših pa seže prek njenih okvirov, jo vse bolj prekriva in ponekod že povsem prevlada. Vzporedno s tem se tudi konstrukcije rahljajo, posamezni elementi lezejo vsaksebi, razpadajo in se razblinjajo, do točke, ko s slike popolnoma izginejo.

V najnovejših slikah, predstavljenih na tokratni razstavi, se poudarek pri preučevanju mrež in struktur, v katere je vpeto naše bivanje, premakne iz materialnega, industrijam in tehnologijam podrejenega življenjskega okolja v prostrani svet duha, kjer se porajajo naše misli, ideje in sanjarije. Tudi v tem svetu obstajajo razne konstrukcije (miselni sistemi, ideološki konstrukti, iluzije, utopije ipd.), vendar je prostora za svobodno odločanje bistveno več, kar umetnica poudarja s potencirano rabo organskega in naključnega v slikah. Prestop v intelektualno sfero, kjer se drznost zamisli in moč fantazije zoperstavlja togosti vsakdana, simbolično zaznamuje tudi pojav figuralnega, ki ga v njenih delih, z izjemo nekaj začetnih slik iz leta 2010, nikoli ni bilo. Na eni izmed slik tako vidimo silhueto človeške oblike, ki se izrisuje na ozadju zvezdnatega neba, na drugi pa detajl roke, ki sega po zvezdah. Kot bi nas umetnica hotela spomniti na protislovje, da smo le zvezdni prah, hkrati pa naš um lahko misli celo vesolje.

---

Suzana Brborović (1988) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V obdobju 2014–16 je študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Svoje delo je predstavila na številnih samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v okviru projekta Prepih v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2014), Galeriji ŠKUC (2020) in Bežigrajski galeriji 2 (2022) v Ljubljani ter Mestni galeriji Nova Gorica (2023). Sodelovala je tudi na mnogih skupinskih predstavitvah, med katerimi sta najpomembnejši Čas brez nedolžnosti, Moderna galerija (2019) in Vračanje pogleda, Cukrarna (2022) v Ljubljani. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugim leta 2012 študentsko Prešernovo nagrado in leta 2019 priznanje Riharda Jakopiča za mlajše umetnike in umetnice. Živi in dela med Kranjem in Leipzigom.
suzanabrborovic.eu