Tina Dobrajc je uveljavljena vizualna umetnica, ki je najbolj prepoznavna po svojem slikarstvu, ustvarja pa tudi na področju ilustracije in scenografije. Za njena dela je značilno prepletanje tradicije s sodobnostjo, saj v njih združuje elemente slovenske folklore in mitologije z motivi iz vsakdanjega življenja in pop kulture, skozi ta preplet pa odpira različna družbeno kritična vprašanja, s posebnim poudarkom na problematiki medčloveških odnosov in človekovega odnosa do narave.

Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova slikarska dela, v katerih nadgrajuje svojo prepoznavno ikonografijo z novostmi. Osrednje prizorišče njenih slik je navadno divja (gozdnata) pokrajina, ki jo spričo nenaravnih barvnih poudarkov in svetlobe prežema skrivnostnost, sanjskost, celo mističnost. V novejših slikah se v krajino zajedajo podaljški civilizacije, kot so posamezni elementi infrastrukture, osamljene stavbe, zapuščeni trampolini in igrala, zato deluje kot nekakšen rob civilizacije. Glavne figure na slikah so vselej deklice ali mladenke, odete v oblačila iz različnih časov in noš, ponekod s pustnimi dodatki, drugod razgaljene, spremljajo jih avtohtone gozdne ali domače živali kot njihove družabnice, sopotnice in vse bolj tudi zaveznice. V starejših delih so figure upodobljene frontalno, s pogledom, strmo uprtim v gledalca, in postavljene v prvi plan slike, pred krajino kot prostorom, ki ga s svojim telesom zaslanjajo. V novejših delih pa se vse bolj umikajo v ozadje, postajajo del krajine in se včasih celo zlijejo z njo do točke, ko jih skoraj ne opazimo več. Hkrati se stopnjuje njihova obrambna drža, postajajo vse bolj grozeče in napadalne, ali pa se, prav nasprotno, brezbrižno obračajo stran od nas in vračajo »nazaj k naravi«. Tam se je vzdušje medtem spremenilo – običajni skrivnostnosti in temačnosti se spričo atmosferičnih barv z obeh koncev spektra, ki priklicujejo občutek neznosne vročine oziroma neživljenjskega hladu, pridružuje slutnja apokalipse.

Iz opisanih razmerij med figuro in krajino je očitno, da slednja predstavlja njihovo (nemara neprijazno in temačno, ampak domače) življenjsko okolje v najširšem pomenu besede. Če so v umetničinih starejših delih v ospredju razmerja znotraj človeške družbe, ki se vselej simptomatično razkrijejo v odnosu do mladih žensk, se v novejših težišče premakne na odnos človeštva do narave. Te slike odražajo, kar se v stvarnosti z vsakim dnem bolj približuje – stojimo na robu civilizacije in se sprašujemo Je to vse, kar je?

---

Tina Dobrajc (1984) je diplomirala in magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (2014), Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (2017), Galeriji KiBela v Mariboru (2018), Mestni galeriji Nova Gorica (2020), Galeriji Kresija v Ljubljani (2020), Galeriji Miklova hiša v Ribnici (2022), in mnogih skupinskih predstavitvah, med katerimi so najpomembnejše Bienale mladih umetnikov ArtExYu, Center sodobnih umetnosti Podgorica, Črna gora (2018), Čas brez nedolžnosti, Moderna galerija, Ljubljana (2019), Vračanje pogleda, Cukrarna, Ljubljana (2022) in Figuralika, Cukrarna, Ljubljana (2023). Živi in dela v Škofji Loki.