Razstava Zeleno, ki te ljubim modro je v osnovi zasnovana kot raziskovanje povezav med dvema sosednjima pokrajinama, Pivško in Kočevsko, ki sta primerljivi po naravnih danostih in družbeni zgodovini, a šibko kulturno povezani. Kuratorki sta v želji zapolniti to vrzel prvič združili moči ob razstavi Vojska v mestu / Army and the City (2020) v galerijski in spletni postavitvi, kjer sta kot osrednjo skupno točko izpostavili vojsko. Tokrat sta kot vezni člen med pokrajinama izbrali gozd.

Gozd v veliki meri obdaja Pivko in Kočevje ter kroji njun življenjski utrip. Medtem ko Pivško obkrožajo Snežniški gozd na vzhodu, Trnovski gozd na severu in Brkini na zahodu, na Kočevskem gozdovi pokrivajo kar 91% površin, znotraj njih pa se nahajata tudi zaščitena pragozda Rajhenavski Rog in Krokar. Na obeh območjih je gozd pomemben za gospodarstvo in kot turistična oziroma didaktična destinacija, prav tako pa se njegov vpliv kaže tudi v kulturni in umetniški produkciji.

Kuratorki sta vsaka v svojem okolju izbrali po 3 umetnike in umetnice – to so Nina Čelhar, Tomaž Hartman, Jože Marinč, Mia Paller, tandem Plateauresidue in Nina Slejko Blom – ter jih povabili, da za razstavo prispevajo svoja dela. Pri tem je bilo izhodišče zamisel o gozdu kot metafori, kar označuje tudi naslov, ki se navezuje na znano pesem španskega pesnika Federica Garcie Lorce.

Razstava je zasnovana dvostavno, kar omogoča dva načina branja. V galerijski postavitvi, kjer dela učinkujejo s svojo materialno prezenco, pomen izhaja iz njihovih medsebojnih razmerij. V spletni postavitvi, ki prikazuje podobe taistih del, na različne načine vmeščenih v (realno) gozdno okolje, pa pomen izhaja iz razmerja med delom in celoto (gozdom). V tej zasnovi odseva razmerje gozd-drevesa: galerijska postavitev v ospredje postavi celoto kot zaokroženo entiteto, saj narativ predstavijo vsa dela skupaj in sočasno, medtem ko v spletni postavitvi pride do izraza večplastnost posameznega dela in s tem individualna perspektiva njegovega ustvarjalca ali ustvarjalke.